Belokranjske folklorne sledi
Poznavanje zgodovinskih in etnoloških dejstev je temelj za razumevanje in ustrezno interpretiranje belokranjskega izročila, ki je bogato, posebno in zasidrano v srca ter zavest Belokranjcev.
Folklorna dejavnost zajema (po)ustvarjanje plesne, pevske, glasbene ter druge nesnovne dediščine, s kostumi, glasbili in rekviziti pa posega tudi na področje snovne. S »folkloro« enačimo tradicijo in ljudsko izročilo in ju opredeljujemo kot kulturno dediščino, ki jo sestavljajo vse plasti kulture, tudi védenja in druga znanja o načinu življenja. Pravijo, da je folklorna dejavnost »gledališče zgodovine«, praviloma predstavlja dediščino najširše družbene plasti prebivalstva.
Ko se okrepi zavest o vrednotah in pomenu kulturne dediščine, se pojavljajo folklorizmi – prizadevanja oz. gibanja za ohranitev in ponovno oživljanje folklore. S folklorizmom pojmujemo folklorne prvine, vzete iz prvotnega okolja in časa ter predstavljene na drugi, poustvarjalni ravni, zavestno ohranjene – kot rekonstrukcija preteklosti ali turistična ponudba ter zabava. Z domoljubno noto se je pojavil v 19. stoletju. Danes mnogim predstavlja nadomestilo za prvotne folklorne oblike.
Folklorizem v Beli krajini bi lahko razdelili v štiri obdobja. Prvo sega v drugo polovico 19. stoletja, v obdobje narodnega preporoda, v čas, ko je leta 1888 Ivan Navratil poročal o črnomaljskem kolu, ki so ga takrat obnovili. Drugo obdobje sega v desetletje pred 1. svetovno vojno, ko so leta 1908 šli Belokranjci iz Adlešičev, Bojancev, Metlike, Predgrada in Vinice na Dunaj, kjer je bila velika slavnostna prireditev ob 60-letnici vladavine cesarja Franca Jožefa.
Skupine so pripravile program za nastopanje in prvič se je zgodilo, da je bilo izročilo iztrgano iz svojega primarnega okolja in predstavljano drugim. Pomembnejši nastop v tem obdobju je bila tudi predstavitev ob odprtju belokranjske železnice v Črnomlju leta 1914.
Tretje obdobje je zaznamoval etnomuzikolog France Marolt, ki je poudarjal vrednost belokranjskega glasbenega in plesnega izročila. Na podlagi Kapellejevega zapisa iz leta 1839 je rekonstruiral jurjevanje. Ljudje niso več plesali, peli in igrali samo zase, ampak so začeli privabljati tudi občinstvo.
V času pred 2. svetovno vojno so se belokranjske skupine udeležile več festivalov, ki so vplivali tudi na poznejši razvoj in delovanje belokranjskih folklornih skupin. Tak je bil npr. Belokranjski dan v Ljubljani leta 1936 v organizaciji Folklornega inštituta Glasbene matice Ljubljana in ljubljanskega društva Bela krajina ter Veliki festival slovenskih narodnih običajev v Mariboru leta 1939.
Četrto obdobje folklorizma v Beli krajini se je začelo po 2. svetovni vojni, ko so organizirano začele delovati folklorne skupine v Črnomlju, Metliki, Semiču, Dragatušu, Adlešičih, Bojancih, Predgradu, Preloki, Starem trgu in Vinici. S prvim Jurjevanjem leta 1964, prvim folklornim festivalom na Slovenskem, so belokranjske folklorne skupine začele delovati še bolj zavzeto in oblikovati svoje programe s prizadevanjem izpostavljanja posebnosti svojega kraja.
V slovenskem kulturnem prostoru ima belokranjska folklorna dejavnost prepoznavno mesto in vlogo. Burna zgodovina je pustila v Beli krajini močne, raznovrstne kulturne sledi, ki se kažejo v folklorni večplastnosti. Raziskovalci in ljubitelji so že zgodaj odkrili veliko bogastvo belokranjske kulturne dediščine. V 19. stoletju se je začelo vsesplošno prebujati zanimanje za pretekle kulturne prakse, zaradi pestrosti in drugačnosti je bila Bela krajina deležna posebne pozornosti.
Z »belo nošo«, s plesanjem v kolu, tamburaši, kresnimi in jurjevskimi šegami in z njimi povezanimi pesmimi ter s starimi mostnimi igrami, ki so jih izvajali odrasli, je bila med Belokranjci in širše na Slovenskem oblikovana predstava o ljudskem izročilu Bele krajine.
Na tem so temeljila tudi prizadevanja Franceta Marolta. S pojavom folklorizma in delovanjem folklornih skupin se je ta še posebej utrdila ter zasidrala v zavest slovenskega človeka. Zaradi drugačnosti od drugega izročila, znanega na Slovenskem, so bile etnološke raziskave in objave posvečene predvsem uskoški dediščini ter krajem ob Kolpi, veliko manj pa ostalim območjem – predvsem v osrednji Beli krajini, ker je bilo to izročilo sorodno in v marsičem enako osrednjeslovenskemu. Takšno neuravnoteženo dokumentiranje in izpostavljanje zgolj posebnosti je ustvarilo dokaj pomanjkljivo in enostransko predstavljanje podobe belokranjske pesemske, oblačilne, plesne in glasbene dediščine.
Ko govorimo o folklorni dejavnosti, najprej pomislimo na plesno in glasbeno izročilo. Najbolj priznan slovenski etnokoreolog Mirko Ramovš je v svojih raziskavah razkrival in opredeljeval večplastnost belokranjskega plesnega izročila.
Najstarejšo plast predstavljajo plesi, ki so se ohranili predvsem v mestnem okolju – v Črnomlju in Metliki. Plese, ki so v marsičem podobni otroški igri, so izvajali odrasli. Gre za mostne igre, ostanke starih obredij.
V drugo plast štejemo plesno in pesemsko izročilo uskoškega izvora. Gre predvsem za plese, ki so se plesali v krogu ob petju brez inštrumentalne spremljave.
V tretjo plast spadajo plesi, ki so v 18. in 19. stoletju iz srednje Evrope preko Dolenjske prišli v Belo krajino in so glede na množično pojavnost žal premalo poudarjeni in dokumentirani.
Dejstvo, ki se ga premalo zavedamo, je, da so v Beli krajini večinoma plesali, peli, igrali podobno kot drugod na Slovenskem. Na svatbah in raznih druženjih so plesali valčke in polke v figuralnih različicah, seveda pa tudi štajeriše, zibenšrite, šotiše, puštertance, mazurke, šuštarske in razne plesne igre.
Spremljali so jih godci, ki so praviloma igrali na diatonično harmoniko, tem so se lahko pridružili godci, ki so igrali na bas, klarinet in violino.
Najmlajšo plast predstavljajo plesi, ki so se konec 19. in v začetku 20. stoletja po posredovanju tamburašev razširili s Hrvaške in se uveljavili predvsem v vaseh ob Kolpi ter z leti postali temelj belokranjskega folklorizma. Gre za plese Lepa Anka, Sirota, Carska kasa, Hruške, jabuke, slive, Lipa moja itd., za katere je še danes značilna tamburaška spremljava.
V kulturni dediščini belokranjske glasbe pa ima, poleg različnih godčevskih zasedb s harmoniko in tamburaških sestavov, pomembno vlogo tudi igranje na razna bolj ali manj preprosta glasbila, kot so orglice, frulica, gudalo, citre, oprekelj, drumljica (brundice), nunlca, okarina oz. piskajoči ptiček, glavnik itd.
Pravo folklorno bogastvo Bele krajine so številne in v marsikaterem pogledu zelo različne ljudske pesmi, ki zaradi mnogih vplivov iz okolja s svojo barvitostjo predstavljajo navdušujoč pečat stičišča več kultur. Zveneče večglasno ljudsko petje je odsev belokranjske duše, del naše zemlje, našega življenja, prepletanja različnih motivov, obdobij in kultur.
Belina oblačenja je prepoznavni znak belokranjskih folklornih skupin. Za odrske postavitve plesov, pesmi, viž, ki predstavljajo druženja in zabavo Belokranjcev ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja na svatbah ter žegnanjih služijo folklorni kostumi, ki so sorodni predstavljanju oblačenja v tem obdobju na ostalemu slovenskemu prostoru. Za to obdobje je bilo značilno druženje, ples in zabava ob spremljavi različnih godcev.
Spoštljive odrske predstavitve belokranjskega izročila terjajo poznavanje mnogih področij delovanja, saj zahtevajo spretno prepletanje plesnih, pevskih, glasbenih, igralskih, kostumskih, koreografskih, režijskih in organizacijskih elementov. Velika interdisciplinarnost delovanja folklornih skupin terja sposobnost, znanje, zanimanje in voljo vodstev in članov društev, kajti le sožitje vseh prvin privede do kakovostnega interpretiranja belokranjske dediščine. Za folklorno (po)ustvarjanje je pomembno, da se vsi elementi (plesi, pesmi, viže, inštrumentalna spremljava, kostumska podoba) skladajo z izbranim časovnim obdobjem, da so tematsko in prostorsko usklajena.
Del mozaika belokranjskega izročila so tudi folklorne pripovedi – zapisi, ki jih poznamo kot bajke, pravljice, anekdote, zgodbe, spominske, zgodovinske, socialne in šaljive pripovedke. Pogosto so vir za črpanje idej za pripravo programov in predstav.
V Beli krajini deluje deset (bolj ali manj aktivnih) odraslih folklornih skupin, ki z različnimi programi poustvarjajo belokranjsko kulturno dediščino ter jo predstavljajo doma in v tujini. Številčna in kakovostna je folklorna dejavnost na belokranjskih osnovnih šolah. Uspešno delo otroških in šolskih folklornih skupin je dobro poroštvo za prenašanje tradicij na bodoče rodove.
Poleg območne izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti Črnomelj spodbujajo ohranjanje tradicij tudi lokalne in turistične skupnosti. V vseh treh belokranjskih občinah največje kulturne prireditve temeljijo na belokranjskem ljudskem izročilu. Tako imamo vsako leto tradicionalno Jurjevanje v Beli krajini v Črnomlju, Vinsko vigred v Metliki in v Semiču Semiško ohcet.
Trendi sodobnega življenja spreminjajo vrednote, način življenja, druženja in razmišljanja. Močnejše migracije in internetne komunikacije stapljajo delo, navade, življenje ljudi. Prav s poznavanjem, ohranjanjem in spoštovanjem lastne kulturne dediščine razvijamo lastno narodno identiteto, s spoznavanjem in spoštovanjem različnosti ljudi, ki prihajajo iz drugih okolij, pa ustvarjamo podlago za sožitje. Za Belokranjce je to samoumevno, saj je tukaj mešanje kultur prisotno že več stoletij, rezultat tega pa je tudi raznolika, zanimiva in izjemno bogata kulturna dediščina.
Kakovostno delovanje folklornih skupin je temelj za razvijanje ustreznega odnosa do kulturne dediščine Belokranjcev, saj se bo le tako med ljudmi ohranjalo najlepše in najboljše, kar so nam zapustili naši predniki. S tem stare šege, zapisi, posnetki, predmeti ne bodo le muzejski spomin, ampak živa kulturna srčika s svojo specifično pokrajinsko, etnično in časovno dimenzijo. Čar belokranjskega izročila se občuti brez puhloglave vzvišenosti – ko ga srčno doživiš, te prevzame in ga vzljubiš. Trudimo se in si želimo, da folklorna dejavnost ne bi bila le nekaj starinskega, nazadnjaškega, manjvrednega, ampak bi predstavljala spoštljivo ohranjanje vrednot, ki nam dvigajo dostojanstvo, dobro samopodobo in kakovost življenja.
Zdenka Pezdirc in Tadej Fink,
Folklorna skupina Dragatuš